Prednosti in pomankljivosti zaščite stavbnega lesa z borovo soljo (boraksom)
Borova sol kot mineral v prahu
Bor je kemični element, ki ga v periodnem sistemu najdemo pod oznako B in velja za redko polkovino. Borove spojine so že tisočletja znane po svoji sposobnosti konzerviranja. Danes se borova sol (njena kemična sestava: Natriumtetraborat-Decahydrat, Na2B4O7 · 10 H2O) uporablja pri zaščiti lesenih brunaric. Stari Egipčani pa so mineralno spojino natron, ki vsebuje tudi bor, uporabljali pri mumifikaciji. Borove spojine so se vse od 4 stoletja našega štetja uporabljale tudi pri izdelavi stekla. Še danes pa se boraks, kot zdravju manj škodljiva spojina, uporablja tudi kot čistilo v gospodinjstvu (Perborat).
V naravi se bor pojavlja predvsem v obliki oksidov. Največji rudnik bora v obliki borata se nahaja v Turčiji.Na osnovi nekaterih izračunov naj bi se v Turčiji nahajalo 72% svetovne zaloge te spojine. boraks (borax) ali borova sol, se kot mineral pridobiva tudi v rudnikih v Kaliforniji.
Prednosti zaščite stavbnega lesa z bovo soljo
V primerjavi z drugimi kemičnimi zaščitnimi sredstvi za les, je borova sol neprimerno zdravju bolj prijazna izbira. Ne vsebuje biocidov na osnovi težkih kovin (krom, kositer) in drugih visoko toksičnih in hlapnih substanc. Zato se impregnacija lesa z bovoro soljo uporablja predvsem pri lesenih objektih, ki želijo pridobiti naziv zdravju neoporečne gradnje.
- Z borom prepojen les je odlično zaščiten proti vremenskih razmeram in proti insektom, ki napadajo les.
- Borova sol velja za odličen fungicid – sredstvo, ki preperčuje razvoj gljivic.
- Borova sol je za človeka praktično neškodljiva spojina, vendar je vseeno ni primerno uporabljati na lesu, ki je v neposrednem kontaktu s kožo ali živili (ni primerna za notranjo zaščito lesa).
Slabosti zaščite lesa z borovo soljo
- Borova sol se kemično ne poveže z vlakni v lesu, zaradi česa je tako obdelan les zelo občutljiv na izpiranje. Les, ki smo ga pod pritiskom impregnirali z borovo soljo tako v 6 mesecih neposredne izpostavljenosti vremenskim razmeram izgubi 35% svoje zaščitne sposobnosti. Dolgoročno pa se tako izgubi kar 60-80% prvotne zaščite lesa.
- Kljub temu, da je borova sol za človeka neškodljiv način zaščite lesa, pa ima tako zaščiten les lahko negativen vpliv na rastline in druge živali. Z borovo soljo zaščiten les velja po koncu svoje življenjske dobe za poseben odpadek in se ga ne sme odvreči v lastni režiji.
Na kaj mora graditelj brunarice ali lesene hiše še posebej paziti v kolikor se odloči za zaščito lesa z borovo soljo?
Lesena strešna konstrukcija
Brunarice grajene iz lesa iglavcev so poseben primer. Pri iglavcih zaščitna sredstva za les v strukturo lesa ne prodrejo globlje kot 2-3 milimetre, kar je za dolgoročno učinkovito zaščito lesa premalo. Pokanje lesa iglavcev skozi čas samo po sebi ustvari pogoje za vdor škodljivcev in za izpostavljenost vremenskim razmeram. V takšnem primeru tudi ustrezna zaščita z borovo soljo ne pomaga.
Borova sol se kemično ne veže z celulozo v lesu in tako je njena doloročna zaščitna sposobnost vprašljiva. Les je potrebno z borovo soljo natopiti še v stanju, ko ne doseže vgradne sušnosti (torej, ko je relativna vlaga lesa še vedno okoli 35%). Vgradno suh les še posebej slabo sprejema borovo sol. Zato je učinkovita zaščita z borovo soljo po sami vgradnji vprašljiva.
V kolkor bodoči lastnik lesene hiše le to tudi konstrukcijsko zaščiti proti vremenskim vplivom (vgradnja lesa vsaj 20 cm od tal, globoki nadstreški za zaščito proti padavinami,…) in poskrbi za les sekan v zimskih mesecih (gost les) pravilno in počasi sušen (minimalno pokanje) potem je zaščita takšnega lesa z boraksom (borovo soljo) zdravju najprimernejša izbira.
Pri izbiri borovih spojin za zaščito brunarice se je potrebno prepričati, da takšna spojina ustreza standardom DIN 68800 (navadno napisano na sami embalaži).
Marsikateri lastnik brunarice se odloči zdravju neškodljivi borovi soli primešati sestavine etilenglikola. S tem se sicer doseže globlja impregnacija lesa (3 milimetre in več) vendar velja poudariti, da je etilenglikol zdravju škodljiva snov in takšna zaščita ne ustreza biološkim zahtevam zdravju neoporočne lesene gradnje.
Zaključek
Konstrukcijska zaščita lesa, o kateri se bomo podrobneje še razpisali, in kemična zaščita vremenskim razmeram izpostavljenega lesa (zunanjega lesa: fasada, polkne, …) z borovo soljo, veljata v času pisanja tega članka za zdravju in okolju najprimernejšo dolgoročno zaščito slehernega lesenega objekta.